Filozofi so že od nekdaj imenovani modreci. V antiki so se matematika, medicina, astronomija ukvarjali prav oni. Postali so del naše svetovne izkušnje.
Od filozofov se naučimo pomembnih stvari. Modrec ne bo nehal postavljati vprašanja, dokler ne bo poznal vseh odgovorov. S pomočjo filozofije lahko bolje razumemo svet in mesto človeka v njem. Predstavljamo 10 najslavnejših filozofov sveta.
10. Arthur Schopenhauer
Nemški filozof (1788–1860). Bil je slavni prvoligaš z ostrimi sodbami. Njegova znamenja sta bila ambicioznost in sumljivost, bil je zelo sumljiv, ni zaupal ljudem.
Tako kot drugi znani filozofi je prebral veliko knjig. Verjel je, da je bistvo osebnosti volja, zanj je volja začetek vsakega bitja.
Verjel je, da je sreča osvoboditev trpljenja (in trpljenje izvira iz želje), vendar tudi to izdajo nadomesti dolgčas. Izkazalo se je, da je trpljenje neizogibno, sreča pa samo iluzija.
Zlo kraljuje na svetu in znebiti se ga lahko lahko le s pomočjo askezma. Njegovo glavno delo je "Svet kot volja in upodobitev".
9. Benedikt Spinoza
Nizozemski filozof, eden glavnih predstavnikov Nove dobe (1632-1677). Začel je s študijem del judovskih filozofov, nadaljeval študij na zasebnem kolidžu v van den Endenu, kjer je svoje znanje izpopolnjeval.
Študenti in prijatelji so se začeli zbirati okoli njega, vendar so občinske oblasti odločile, da grozi pieteti in morali, in ga prisilile, da zapusti Amsterdam.
Piše traktate "Temelji Descartesove filozofije", "Metafizične misli" in druge. Veliki mislec je umrl za tuberkulozo v starosti 44 let.
V to je verjel Spinoza snov je neodvisna in neskončna, zahvaljujoč njej stvari postanejo resnične in obstajajo. To je temeljni vzrok Boga. Toda Bog za Spinozo je bistvo stvari, on je v stvareh, kot ustvarjalna in igralska narava. Podreja se le svoji notranji nujnosti.
O telesu in duhu je povedal, da sta 2 strani ene celote. Filozof je zavrnil svobodno voljo in celo sam obstoj volje. Zanj ni bilo dobrega in zla, vse je že popolno. Glavna stvar je samoohranitev.
Če je človek uspel spoznati sebe, se lahko spoji z Božjim bistvom, mirom in naravo, najvišja vrlina in dobro pa sta ljubezen in znanje Boga. Le kognitivna aktivnost je moralna.
8. Marcus Aurelius
Rimski car, filozof (121 –180). Dobil je odlično izobrazbo. Pri 25 letih se je začel zanimati za filozofijo. Leta 161 je začel vladati skupaj z Lucijem Verusom, po smrti leta 169 pa je ostal edini vladar.
Po njegovem ukazu so se v Atenah pojavile 4 katedre za filozofijo. Za njim so ostali filozofski zapiski, tj. 12 poglavij knjige v grščini z naslovom Reasoning About Yourself.
Največ pozornosti posveča etiki. Če je pred njim veljalo, da je človek telo in duša, potem Marcus Aurelius dodaja tudi inteligenco. Poimenoval ga je prevladujoče načelo. Iz njega je prišel vir impulzov, ki so potrebni za človeka.
Če svoj um spravite v harmonijo z naravo, lahko dosežete neskladje, in sicer soglasje z univerzalnim umom - to je sreča.
7. Parmenid
To je ustanovitelj šole Elea, znani starogrški filozof (540 pr. N. Št. - 470 pr.n.št.), njegovo glavno delo pa je pesem "O naravi". Bil je eden najbolj znanih filozofov antične Grčije. Znan je po svoji teoriji znanja.
Glavna nit, ki prehaja skozi njegove nauke, je filozofija bivanja. To misli razen biti nič ne obstaja in možno - to je del bivanja. Tako je zgrajena teorija znanja.
Skrbelo ga je nad vprašanjem, ali je mogoče preveriti obstoj bivanja, če tega ni mogoče preveriti. Biti in misel sta tesno povezana, zato je logičen zaključek, da obstaja.
6. Voltaire
Mnogi ga poznajo kot proznega pisca in pesnika. A ni bil le pisatelj, ampak tudi francoski filozof-vzgojitelj.
Voltaire (1694-1778) je bil sin uradnice in je zaslužil denar v palačah aristokratov, bil pesnik zajedavcev. Zaradi satiričnih verzov je končal v Bastilji, zaradi spletk pa se je v njem znašel drugič, a so ga izpustili pod enim pogojem: moral je v tujino.
Ko se je preselil v Anglijo, je študiral njeno literaturo in filozofijo, nakar je napisal "Filozofska pisma." Toda preganjal jih je zanje, pa tudi za druga literarna dela.
Kmalu se je naselil v Fern. Ta kraj je postal romarsko mesto inteligencije, kralji so si prizadevali za prijateljstvo. Voltaire je bil zagovornik empirizma.
Njegovo glavno delo je Pocket Philosophical Dictionary, kje nasprotuje religiji in idealizmu. Verjel je, da ima vsakdo pravico do lastnine, svobode, varnosti in enakosti. Toda pozitivni zakoni so potrebni, ker "Ljudje so hudobni."
Voltaire je bil prepričan, da mora obstajati neenakost v družbi, tj. naj bodo bogati in izobraženi in tisti, ki bodo delali zanje.
Razen tistega, kar je bil prepričan monarhist. Voltaire ni zanikal, da Bog obstaja, smatral ga je za nekakšnega inženirja, ki je ustvaril svet in ga še naprej usklajuje.
5. Rene Descartes
Francoski filozof, znan kot ustvarjalec algebrske simbolike in analitične geometrije.
Rene Descartes (1596–1650) je izhajal iz obubožane plemiške družine. Svojo metodo spoznavanja je formuliral kot deduktivno. Descartes velja za utemeljitelja racionalizma. To je dokazal pri spoznanju glavno vlogo igra um.
Izpostavil je teorijo dualizma, ki je pomagala preizkusiti materialistične in idealistične trende. Izpostavil je zanimivo teorijo prirojenih idej.
Verjel je, da je um primarni, dvom pa lastnost misli. Če človek dvomi, potem misli. Razmišljanje je rezultat dela uma, zato je osnova bivanja um.
Njegove najbolj znane knjige so Izvori filozofije, Razmišljanje o metodi, Razmisleki o prvi filozofiji.
4. Diogen
Znani starogrški filozof (412 pr. 323 pr. N. Št.). O njegovem življenju ni znanega veliko.
Glavni vir informacij je knjiga priljubljenih, pogosto nezanesljivih anekdot Diogena Laercija. Po tem viru je bil Diogenes sin menjalca denarja. Nekoč je šel v Delphi k oraku, da bi vprašal, kaj naj počne v življenju.
Svetoval je, naj začne ponovno ocenjevati vrednosti. Sprva tega izreka ni razumel, mislil je, da gre za ponovno kovanje kovancev. Toda po izgnanstvu si je izbral težko pot filozofije.
Odšel je v Atene, kjer je postal študent Antistena. Živel je v veliki glineni posodi, namenjeni shranjevanju žita ali vina (stari Grki niso delali sodov).
ali je on napisal 14 esejev, med katerimi so tako filozofska dela »O kreposti«, »Na dobrem« in tragedija.
Bil je za asketizem, primerja človeka z miško, ki nič ne teži, se ne boji ničesar in je treba malo. Ni imel lastnine razen osebja in torbe, včasih je Diogenes bosi hodil po snegu. Glavna ideja njegovega učenja: sreča je neodvisnost in svoboda.
3. Aristotel
Starogrški filozof (384 pr. N. 322 pr.n.št.), eden od Platonovih študentov, ki se je ukvarjal z izobraževanjem Aleksandra Velikega.
Bil je eden prvih mislecev, ki je ustanovil Likeyja. Bil je vzgojitelj Aleksandra Velikega, prednika psihologije.
Aristotel je verjel v to materija je neuničljiva, večna in nerazrešljiva. Ne nastane iz nič, ne more se povečati ali zmanjšati.
Toda materija je pasivna, v njej obstaja le možnost videza stvari. Človek lahko napiše knjigo o Aristotelu, na kratko pa je težko pripovedovati o njegovih učenjih. Eno njegovih del je Metafizika.
2. Platon
Starogrški filozof (427 pr. N. 347 pr.n.št.), ki je študiral pri Sokratu in učil sam Aristotela. Njegova dela so ohranjena v celoti. Njegovo najbolj znano delo je Platonski korpus.
To je rekel materialne stvari so spremenljive, nedosledne in sčasoma prenehajo obstajati.
Toda čiste ideje resnično obstajajo in vsaka stvar je materialni odraz prvotne ideje. Ves svet je podoba čistih idej.
1. Konfucij
Mislilec in filozof iz Kitajske (551 pr. 479 pr.n.št.). Njegovi nauki so bili osnova sistema - konfucianizem. Uspel je ustanoviti prvo univerzo, urediti vse anale.
Osnova konfucianizma je bila ustvarjanje harmonične družbe, ki naj bi bila zgrajena po starodavnem vzoru.
Prav on je bil sposoben oblikovati osnovno etično pravilo, ki pravi, da človeku ni treba delati tistega, kar sam sebi ne želi.
Njegova najbolj znana knjiga je "Lun Yu", kar v prevodu pomeni "Pogovori in sodbe."